Misijonska nedelja nas vsako leto spomni, da smo po krstu vsi poslani oznanjat evangelij, da smo na neki način vsi misijonarji, vsak po svojih močeh in poslanstvu, vsi odgovorni za misijone in za pomoč našim misijonarjem po svetu: da se zanimamo zanje, da podpiramo njihovo delo z molitvijo in darovi. To poudarja tudi papež Frančišek v poslanici za letošnjo misijonsko nedeljo. Pri nas na slovenskem nam je letos za zgled predvsem prvi laiški misijonar dr. Janez Janež. Vse to naj nas spodbudi k molitvi za misijone (te korona ne more zadržati)  in k darežljivosti.

Tudi letos je nabirka za misijone, ki se izvaja po vsem svetu. Zbrani darovi bodo poslani na sedež Papeških misijonskih družb v Rim, kjer jih bodo namenili za potrebe v misijonskih deželah.

Podatki za nakazilo: Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana | TRR: SI56 0201 4005 1368 933
koda namena: CHAR   |   BIC banke: LJBASI2X   |   namen nakazila: Misijonska nedelja 2020   |   referenca: SI00 249807

Misijonski mesec oktober   |   Papeževa poslanica (.pdf)   | Več na spletni strani misijonskega središča Slovenije  |  brošura za molitveno uro oz. devetdnevnico (.pdf) in življenjepis dr. Janeža

Nagovor za misijonsko nedeljo, ki ga je pripravil naš misijonar p. Martin Kmetec, ki deluje v Turčiji:

V današnjem evangeliju nam Jezus govori, naj damo »cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Na to navodilo lahko gledamo »politično« in poskrbimo, da ne vržemo v en koš posvetno in duhovno, lahko se pa tudi zavemo, da smo ljudje »duhovno-telesna bitja«, ter se trudimo za pravo ravnovesje med duhovnimi in telesnimi potrebami. Vsako pretiravanje v eno ali drugo stran se slabo obnese. Zavedati pa se moramo, da se telesna in duhovna stvarnost ravnata po različnih pravilih. Naše telo s svojimi organi in čuti raste, se razvija, zori in doseže dovršenost tako, da pridobiva, osvaja: mi jemo, pijemo, dojemamo dejstva, se učimo spretnosti. A naša osebnost, naš duh lahko najde svojo dovršenost v ravno nasprotnem procesu: kot osebnosti rastemo toliko, kolikor gremo iz sebe, vstopamo v odnose z drugimi, in smo pripravljeni služiti, deliti z drugimi, kar imamo, se žrtvovati. Ta različna usmerjenost, oziroma neupoštevanje te razlike, je vzrok mnogih naših težav, od čisto osebnih, do političnih: bojimo se spustiti iz rok, kar imamo, bojimo se presegati naše omejitve, da se ne bi »izgubili«, čeprav globoko v srcu čutimo, da ne bomo našli miru, veselja, zadovoljstva in sreče, če se ne odpremo drugim in Bogu. Zato nam Jezus svetuje, naj damo »cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«
Kaj pa je tisto »Božje«, kar naj bi mi dali Bogu? Jezus je prišel na svet, da bi nam povedal prav to: namreč, da je Bog – Ljubezen, da nas On ljubi, ter da od nas pričakuje, da tudi mi Njega ljubimo. To je evangelij, to je »vesela novica«, za katero nam je Jezus naročil: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mk 16, 15) To Jezusovo naročilo je osnova in temelj vsakega misijonskega delovanja.
Misijonska razsežnost Cerkve je tako nekaj bistvenega: Kristusova Cerkev je ali misijonska, ali pa je ni. Kako so ljudje to razumeli v zgodovini, ali pa kako razumejo danes, je pa drugo vprašanje. Še ne tako davno, marsikje pa morda še zdaj, misijonsko dejavnost enačijo z delovanjem v nerazvitih deželah, ali pa s humanitarno pomočjo. Ko so na II Vatikanskem zboru pripravljali osnutek za Dekret o misijonih, se je ta miselnost pokazala, pa so se oglasili japonski škofje, češ, če je tako, potem Japonska sploh ni misijonska dežela.
Če je Bog poslal Jezusa, Jezus pa svoje učence »oznanjat veselo novico«, mar to ne pomeni, da je vsak Jezusov učenec, torej vsak kristjan, vsak izmed nas – misijonar, ki oznanja to »veselo novico«? Ki gre »iz sebe«, ki vstopa v odnos z drugimi, ki se odpira drugim, ki ljubi? Zato ni potrebno, da greš v »nerazvite« dežele, možnost za tako misijonsko delovanje je povsod, tudi, ali pa predvsem, doma.
V začetku sv. pisma je rečeno, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Sv. Janez pa pravi, da je Bog ljubezen. Torej smo Bogu podobni toliko, kolikor ljubimo. Pa bo kdo vprašal: Kaj pa je ljubezen? Nek ameriški psihiater predlaga naslednjo definicijo: Volja razširjati se, z namenom, da rasteš sam ali da raste nekdo drug. (“The will to extend one’s self for the purpose of nurturing one’s own or another’s spiritual growth.”: M. Scott Peck, M. D., v knjigi: The Road Less Traveled; Simon and Schuster, New York, 1979, str. 81.)
Ljubezen tako ni le neko čustvo, ampak je volja – torej odločitev, ki ima jasen cilj, namreč rast – svojo, ali pa rast drugega človeka. Če pa kdo hoče bolj poetičen opis ljubezni, naj pa prebere 13. poglavje prvega pisma Korinčanom.
»Dati Bogu, kar je Božjega«, ali pa biti misijonar, biti oznanjevalec evangelija, »vesele novice« torej pomeni ljubiti. Ljubiti pa pomeni, da se stalno odločaš za rast, da se odpiraš, da se razširjaš, da se razdajaš. Kot prvi korak v to smer lahko vzamemo drugi del prošnje iz očenaša »odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. Odpustiti pomeni preseči samega sebe, premagati samega sebe. Zmago nad samim seboj so pa že stari Grki smatrali kot največji dosežek. Mi imamo pa še Jezusov nauk, Jezusove nasvete in zapovedi, pa še Njegovo zagotovilo, da je On premagal greh in smrt. Če Mu zaupamo, gremo lahko »veselo na delo«. Amen.
p. Martin Kmetec, Turčija

Nagovor je objavljen na strani Misijonskega središča, kjer so še drugi: TUKAJ.

PAPEŽEVA POSLANICA ZA MISIJONSKO NEDELJO 2020

Sporočilo Njegove svetosti papeža Frančiška

ob Svetovnem misijonskem dnevu 2020

»Tukaj sem, pošlji mene« (Iz 6,8)

Dragi bratje in sestre.

Rad bi izrazil svojo hvaležnost Bogu za predanost, s katero je vsa Cerkev živela lanski mesec oktober, Izredni misijonski mesec. Prepričan sem, da je spodbudil misijonsko spreobrnitev v številnih skupnostih in sicer v smer, ki jo nakazuje geslo »Krščeni in poslani: Kristusova Cerkev, poslana v svet«. V tem letu, zaznamovanem s trpljenjem in izzivi, ki jih je prinesla pandemija COVID-19, se ta misijonska pot Cerkve, razsvetljena z besedo, ki jo najdemo v poročilu o poklicanosti preroka Izaija: »Tukaj sem, pošlji mene« (Iz 6,8), nadaljuje. To je vedno nov odgovor na Gospodovo vprašanje: »Koga naj pošljem?« (prav tam). Ta klic izvira iz srca Boga, iz njegovega usmiljenja, ki izziva tako Cerkev kot človeštvo v sedanji svetovni krizi. Kot učence evangelija nas je ujela nepričakovana in divja nevihta. Spoznali smo, da smo v istem čolnu, vsi krhki in zbegani, a obenem pomembni in potrebni, vsi poklicani, da veslamo skupaj, vsi potrebni tolažbe drug drugega. Na tem čolnu … smo vsi. Kot tisti učenci, ki v stiski v en glas vzklikajo: »Izgubljeni smo« (v. 38), smo tako tudi mi sprevideli, da ne moremo naprej vsak zase, ampak samo skupaj. (Premišljevanje na trgu Svetega Petra, 27. marec 2020). Resnično smo prestrašeni, zbegani in boječi. Bolečina in smrt sta nas primorali, da smo izkusili našo človeško krhkost; po drugi strani pa sta nas spomnili, da v sebi nosimo tudi neugasljivo željo po življenju in osvoboditvi od zla. V teh okoliščinah se misijonska poklicanost, povabilo, da izstopimo iz sebe zaradi ljubezni do Boga in bližnjega, kaže kot priložnost za deljenje, služenje in priprošnjo. Poslanstvo, ki ga Bog zaupa vsakomur, omogoči, da preidemo od prestrašenega in zaprtega jaza k ponovno najdenemu in prenovljenemu, zaradi darovanja samega sebe.

V daritvi na križu, kjer se izpolni Jezusovo poslanstvo (prim. Jn 19,28-30), Bog razkriva, da je njegova ljubezen za vsakogar in za vse (prim. Jn 19,26-27). Poziva nas k osebni pripravljenosti za poslanstvo, kajti On je Ljubezen v nenehnem misijonskem gibanju, vedno v izhodu iz samega sebe zato, da daje življenje. Zaradi ljubezni do ljudi je Bog Oče poslal Sina Jezusa (prim. Jn 3,16). Jezus je Očetov misijonar: njegova Oseba in njegova dela so v polnosti poslušnost Očetove volje (prim. Jn 4,34; 6,38; 8,12-30; Heb 10,5-10). Jezus, za nas križani in vstali, nas priteguje v svoje gibanje ljubezni s svojim Duhom, s katerim poživlja Cerkev, nas napravlja za Kristusove učence in nas pošilja v poslanstvo v svet in k ljudstvom.

»Poslanstvo, `Cerkev v izhodu`, ni nek program ali namen, ki se uresniči z močjo volje. Kristus je namreč tisti, ki omogoča, da gre Cerkev ven iz same sebe. Kot poklican k oznanjevanju evangelija si spodbujen, ker te dviga in vodi Duh« (Brez Njega ne moremo storiti ničesar, LEV-San Paolo, 2019, 16-17). Bog nas vedno ljubi prvi in s to ljubeznijo se z nami sreča in nas kliče. Naša osebna poklicanost izhaja iz dejstva, da smo sinovi in hčere Boga v Cerkvi, da smo njegova družina, bratje in sestre v tisti ljubezni, ki nam jo je izkazal Jezus. Zato imajo vsi človeško dostojanstvo, ki temelji na Božji poklicanosti k temu, da bi bili Božji otroci, da bi v zakramentu krsta in svobodi vere postali to, kar so od vedno v Božjem srcu.

Že to, da smo brezplačno prejeli življenje, ima v sebi skrito povabilo k poslanstvu, da bi vstopili v dinamiko darovanja samega sebe – to je seme, ki bo v krščenih dobilo zrelo obliko kot odgovor ljubezni v zakonu in devištvu za Božje kraljestvo. Človeško življenje se rodi iz ljubezni Boga, raste v ljubezni in teži k ljubezni. Nihče ni izključen iz ljubezni Boga; v svetem darovanju Sina Jezusa na križu je Bog premagal greh in smrt (prim. Rim 8,31-39). Za Boga zlo –čeprav greh –postane izziv za ljubezen in za vedno večjo ljubezen (prim. Mt 38-48; Lk 23,33-34). Zato v velikonočni skrivnosti božje usmiljenje zdravi izvirni greh človeštva in se razliva na celotno stvarstvo. Cerkev, vesoljni zakrament Božje ljubezni za svet, nadaljuje Jezusovo poslanstvo in nas pošilja vsepovsod, da lahko Bog po našem pričevanju vere in oznanjevanju evangelija razodeva svojo ljubezen in se dotakne ter preobrazi srca, misli, telesa, družbe in kulture v vseh krajih in časih.

Poslanstvo je svoboden in zavesten odgovor na Božji klic. A ta klic lahko zaznamo samo, če živimo osebni odnos ljubezni z živim Jezusom v njegovi Cerkvi. Vprašajmo se, ali smo pripravljeni sprejeti navzočnost Svetega Duha v svoje življenje, slišati klic k poslanstvu tako v zakonskem življenju, kakor tudi v posvečenem devištvu, v posvečenem duhovništvu in seveda v običajnem vsakodnevnem življenju? Smo pripravljeni biti poslani kamorkoli, da bi pričevali svojo vero v usmiljenega Boga Očeta, oznanjali evangelij odrešenja Jezusa Kristusa, delili Božje življenje Svetega Duha in tako gradili Cerkev? Smo pripravljeni da, kot Marija, Jezusova mati, brez zadržkov služimo Božji volji (prim. Lk 1,38)? Ta notranja razpoložljivost je zelo pomembna, da lahko odgovorimo Bogu: »Tukaj sem, pošlji mene« (Iz 6,8). To ni nekaj abstraktnega, temveč nekaj, kar se konkretno dogaja v Cerkvi danes, kakor se je tudi v njeni preteklosti.

Razumeti, kaj nam Bog govori v teh časih pandemije, je prav tako izziv tudi za poslanstvo Cerkve. Bolezen, trpljenje, strah, izoliranost, nas izzivajo. Revščina tistih, ki umrejo sami, ki so prepuščeni samim sebi, ki izgubijo službo in plačo, ki nimajo doma in hrane, nas kličejo k odgovoru. Primorani k ohranjanju fizične distance in k ostajanju doma smo poklicani, da ponovno odkrijemo potrebo po družbenih odnosih in tudi po skupnostnem odnosu z Bogom. Bolj kot to, da se povečata nezaupanje in brezbrižnost, bi nas to stanje moralo primorati k temu, da smo pozornejši na naš odnos, ki ga gojimo do drugih. In molitev, s katero se Bog dotika in vzgiba naše srce, nas odpira potrebam, ki jih imajo naši bratje po ljubezni, dostojanstvu in svobodi, kot tudi skrbi za vse stvarstvo. Dejstvo, da se kot Cerkev nismo mogli zbirati k obhajanju evharistije nas je primoralo, da smo delili situacijo številnih krščanskih skupnosti, ki ne morejo obhajati maše vsako nedeljo. V tem kontekstu nas vprašanje, ki nam ga polaga Bog: »Koga naj pošljem?«, vedno znova vznemirja in čaka na naš velikodušen in trden odgovor: »Tukaj sem, pošlji mene« (Iz 6,8). Bog nadaljuje z iskanjem, koga naj pošlje v svet in k ljudem, da bi oznanjal njegovo ljubezen, njegovo odrešenje od greha in smrti, njegovo osvoboditev od zla (prim. Mt 9,35-38; Lk 10,1-12).

Praznovanje Svetovnega misijonskega dne pomeni tudi potrditev, kako so molitev, premišljevanje in materialna pomoč vaših darov priložnost za aktivno sodelovanje v Kristusovemu poslanstvu v Njegovi Cerkvi. Namen dobrodelnosti, izražene v nabirkah ob liturgičnem obhajanju tretje nedelje v oktobru, je v tem, da se podpira misijonsko delo, ki ga v mojem imenu opravljajo Papeške misijonske družbe, da se soočijo z duhovnimi in materialnimi potrebami ljudi in Cerkve po vsem svetu za odrešenje vseh. Presveta Devica Marija, Zvezda evangelizacije in Tolažnica žalostnih, misijonska učenka svojega Sina Jezusa naj še naprej prosi za nas in nas podpira.

Rim, bazilika sv. Janeza v Lateranu, 31. maj 2020, ob binkoštni slovesnosti

Prevod: Andrej Vončina, Luka Biščak

Komentarji so zaprti.