KRŠČANSKI NAČIN ŽIVLJENJA NAŠIH PREDNIKOV
Naši predniki – očetje in matere, dedki in babice – so ohranjali vero skozi stoletja. Plemenitila jih je, jim dajala moči in volje, da so zmagovali težo vsakdanjega dne, ki je prinašal križe in težave, pa tudi veselje in radosti. Vera je bila tista, ki je dajala ritem njihovemu življenju in delu.
Tekst, ki sledi, je izpoved ene naših starejših farank, Frančiške Milavec iz Studenega 40, o tem, kako je potekalo življenje krščanske družine med tednom, ob nedeljah in praznikih.
Delavnik
Ob delavnikih se je hišno življenje začelo okrog šestih zjutraj (ali ob sedmih, odvisno od letnega časa). Najprej sta vstala gospodar in gospodinja in postorila vsak svoja opravila v hlevu in kuhinji. Do sedmih so vstali tudi ostali družinski člani. Takrat je namreč gospodinja vodila angelovo čaščenje in jutranjo molitev. Sledil je zajtrk, pred njim pa molitev – to je bil očenaš. Po zajtrku pa dva očenaša, eden za hišne pokojne. Otroci so za tem odšli v šolo, odrasli pa po delu na polja in travnike.
Kosilo je bilo od dvanajstih do enih, zato je morala gospodinja že prej s polja, da je lahko pripravila hrano. Opoldan so molili angelovo čaščenje. Če je delo naneslo tako, da so bili takrat še na njivi, so se ustavili in zmolili. Če pa jih je zvonjenje zateklo med potjo domov, so molili kar grede.
Pred kosilom in po njem so zmolili enako kot za zajtrk. Molitev je vodila gospodinja ali starejša hči. Po kosilu so krajši čas posedeli za mizo in si razdelili popoldansko delo, ki je trajalo do večernega zvonjenja avemarije. Takrat so zmolili in odšli domov. Doma sta gospodar in gospodinja hitela po opravilih v hlevu in kuhinji. Sledila je večerja z molitvijo očenaša pred in z dvema očenašema po njej. Nato so dokončali dela, ki so še ostala, otroci pa so pisali domače naloge. V zimskem času je večerji večkrat sledil pogovor. Odrasli so prenašali svoje znanje in izkušnje, pripovedovali o svojih dogodivščinah mlajšim in otrokom. Pred spanjem, to je bilo okoli desetih zvečer, sta gospodar in gospodinja razporedila delo za naslednji dan.
Navadna nedelja
Priprava na nedeljo se je začela že v soboto popoldne, ko se je okrog štirih nehalo običajno delo in se začelo pospravljanje hiše.
Ob navadnih nedeljah sta bili ponavadi dve maši. Zjutraj ob šestih sta bili pri maši gospodinja in starejša hči, ob desetih pa gospodar in ostali otroci.
Po maši so odšli domov in okrog poldneva kosili. Za tem je gospodar odšel v gostilno na kozarček in klepet, ostali pa so imeli popoldne prosto, razen pastirjev, ki so pasli živino.
Do avemarije so se ponavadi zbrali domov. Povečerjali so in se domenili za delo naslednjega dne.
Božič
Božič, kot drugi največji krščanski praznik, so začeli z božično devetdnevnico. V teh dneh je Marijin kip romal po hišah. Tu so mu pripravili častno mesto. V hiši, kjer je bil, se je zvečer zbrala cela vas, molili so rožni venec in peli litanije Matere božje. Konec devetdnevnice je bil 24. decembra med osmo in deveto zvečer.
Med priprave na Božič je spadala tudi peka potic in kruha (župnika – to je posebna vrsta finega kruha). Pečeno je moralo biti dva dni pred Božičem. Popoldne 24. decembra pa so otroci naredili jaslice.
Na sveti večer sta gospodinja in starejša hči blagoslovili hišo in med tem molili desetko rožnega venca. Ob enajstih zvečer so se uredili za slovesno polnočnico. Na sam Božič se naši predniki niso obiskovali, ker je bil to prevelik praznik.
Novo leto
Na Silvestrovo so skupaj s sosedi pričakali Novo leto in po polnoči odšli spat.
Na vse tri svete večere (Božič, Novo leto, Sv. trije kralji) so mizo posebej slovesno uredili. Pod prt, ki je bil narejen posebej za te tri praznike in se je imenoval podprtnik, so dali kos kruha (župnika), križ, rožni venec in gospodarjev klobuk. Ob mizi so zmolili veseli del rožnega venca. Jedli pa niso za mizo, ker je bila okrašena za drug namen, ampak ob peči. Ponavadi kavo in štruklje ali maslen kruh.
Gospodinja je na Sv. tri kralje dala blagoslovljeni kruh tudi vsej živini, razen psom in mačkam.
Sv. Rešnje telo – Telovo
Za ta praznik so ljudje pred hiše že en dan prej postavili mlaje iz brez, tako da je šla procesija, ki je bila na ta praznik – kot prošnja za blagoslov polja, po vasi čisto med zelenjem. Sama procesija je potekala od cerkve do Repač, nazaj do kapelice sv. Lovrenca in zopet v cerkev.
Že popoldne istega dne so fantiči odnesli zelenje in mlaje na vrh Repač. Tu so počakali do kresnega večera, ko so zgoreli v ognju – kresu na predvečer sv. Janeza Krstnika. Na sam dan sv. Janeza Krstnika pa so na hiše obesili šopke poljskega cvetja.
Veliki šmaren, 15.8.
Ta dan je bilo romanje na Planinsko goro.
Pepelnica
Imeli so strogi post. Vsa družina se je udeležila pepelenja in maše.
Cvetna nedelja
Zelenje, ki so ga ta dan nesli v cerkev za blagoslov, je bilo sestavljeno iz oljke, bršljana in vejic sadnega drevja. Rekli so mu žegen. K blagoslovu pa so nosila dekleta, mlajša od 14 let.
Velika noč
Veliko noč, kot največji krščanski praznik, so obhajali zelo slovesno. Zjutraj je bil skupen družinski zajtrk blagoslovljenih jedi. Na mizi so bili pirhi, oblati, želodec, potica, hren in bela kava. Sledila je slovesna maša, molitve in ostalo pa je bilo kot ob navadnih nedeljah.
Kot povzetek bi lahko rekla samo to: naši predniki so imeli izreden občutek za sveto, posluh za iskanje tistega več v sebi, kar človeka dela res človeka. Razumeli so, da je v tednu dovolj šest dni za delo in sedmi dan za počitek in praznovanje. Zapustili so nam nekatere dragocene spomenike, ki so jih prejeli od svojih prednikov. Skušajmo tudi mi znova odkriti v sebi posluh za sveto, da se odpre naša velikodušnost in bomo branili in ohranjali vse, kar nas plemeniti in daje našemu življenju smisel.
Anica Milavec