Misli o rožnem vencu

Dovolj je, pravi papež Benedikt XVI,  da pogledamo na številne baročne oltarje in podobe, ki ponazarjajo rožni venec, in videli bomo, kaj so naši predniki o tem mislili: zanje je rožni venec molitev, ki presega časovne in narodne meje, molitev, ki je ni sestavil človek za pisalno mizo. Ta čudovita molitev prihaja iz takšne globine in višine, ki presega običajne meje. Če  zremo te podobe, uvidimo njihovo mnenje. Pravijo, da je sama Božja Mati položila rožni venec v roko Dominiku. Zato mu ni bilo treba te prelepe molitve iznajti, ampak jo samo posredovati naprej. Kaj pravzaprav delamo ob tej molitvi? Izgovarjamo besede, zapovrstjo dodajamo besede, od katerih izhaja prva polovica po poročilu evangelista Luka od angela:

»Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj. Blagoslovljena si med ženami!«

K temu dodajamo besedo, ki jo je ob Marijinem obiskanju izrekla Elizabeta, vsa prevzeta od Svetega Duha, kakor pravi evangelist. To pomeni: v tej molitvi izgovarjamo besede angela, besede Svetega Duha, besede, ki jih nikakor niso izumili ljudje, besede, v katerih je zbrana celotna Izraelova zgodovina, zgodovina Boga z ljudmi.